Ko kot izvršni direktor Agencije Evropske unije za droge (EUDA) končujem desetletni mandat, bi rad predstavil svoja razmišljanja o tem desetletju, ki ga je zaznamovala temeljiva preobrazba. To so bila leta kriz in negotovosti: veliki teroristični napadi v Evropi, izredne razmere na področju priseljevanja, nestabilnost v sosednjih regijah, brexit, pandemija COVID-19 ter v zadnjem času vojna v Ukrajini in druge nove geopolitične napetosti. Vsak od teh dogodkov je vplival na javno zdravje, varnost in socialno kohezijo. Ob vsem tem se je problematika na področju drog v Evropi razvijala tako hitro in tako obsežno, kot je v 35 letih dela na tem področju doslej še nisem videl.
Desetletje velikih sprememb
Ko sem leta 2016 nastopil mandat, je bila glavna problematična droga heroin, vsak teden pa smo odkrili približno dve novi psihoaktivni snovi. Čeprav so bile inovacije na področju sintetične kemije že v polnem zamahu, so razmere danes bistveno drugačne. V zadnjih 27 letih je bilo s sistemom zgodnjega opozarjanja EU na nove psihoaktivne snovi prepoznanih več kot 1 000 doslej neznanih snovi, od katerih se jih vsako leto približno 400–450 ponovno pojavi na trgu nekje v Evropski uniji. To odraža izjemno dinamičnost trga s prepovedanimi drogami in vse večjo kompleksnost snovi, ki jih moramo spremljati.
Najpomembnejša sprememba pa je eksponentno povečanje proizvodnje kokaina in nedovoljenega prometa z njim. Ta trend se je začel približno v času mirovnih pogajanj v Kolumbiji in se razvil v pojav, kot ga doslej še ni bilo. Dandanes je kokain v Evropi dostopnejši, cenejši in močnejši kot kdaj koli prej. Rekordne količine prihajajo v pomorskih zabojnikih, zato se je bistveno spremenilo operativno okolje dela carinskih organov, organov kazenskega pregona in pravosodnih organov. Hkrati se je v EU povečala proizvodnja sintetičnih drog (amfetaminov, metamfetaminov, ekstazija), ki jo podpirajo predhodne sestavine iz mednarodnih virov, omogoča pa jo vse bolj sofisticirana kriminalna logistika.
Ta „hiperrazpoložljivost“ drog je prispevala k temeljiti preobrazbi vzorcev uporabe. Uporaba več snovi hkrati je postala pravilo, meja med prepovedanimi drogami, nerazvrščenimi snovmi in zlorabljenimi zdravili pa je vse bolj zabrisana. Številni ljudje zdaj snovi ne uporabljajo le za rekreacijo, temveč tudi za obvladovanje stresa, tesnobe ali pritiskov glede uspešnosti; to odraža širšo krizo na področju duševnega zdravja, ki je še zlasti prizadela mlade in jo je še dodatno zaostrilo obdobje pandemije COVID-19. Niso vse te snovi droge in niso vse enako nevarne, kar pomeni, da moramo spremeniti pristop: ne moremo šteti vseh teh ljudi za storilce kaznivih dejanj ali „odvisnike od drog“, zato potrebujemo nov model, ki bo bolje upošteval razmere in njihovo vse večjo kompleksnost.
Razvoj organiziranega kriminala
V tem desetletju se je pokazalo tudi, v kakšnem obsegu se je organizirani kriminal prilagodil, razširil in se razvejal. Medtem ko je bila Evropa večinoma osredotočena na boj proti terorizmu, so kriminalne mreže krepile svoj vpliv. Kot smo prikazali v zgodnjih poročilih o trgu z drogami v EU, je nedovoljeni promet z drogami predstavljal že vsaj 30 % prihodkov organiziranega kriminala v Evropi. Spremenili so se tudi obseg in sofisticiranost teh organizacij ter njihova geografska pokritost.
Kriminalne skupine so globalizirale svoje dejavnosti, saj zdaj delujejo hkrati na območjih, iz katerih izvirajo, državah članicah EU in državah proizvajalkah prepovedanih drog. Zaradi porasta uporabe kokaina se je povečala konkurenca, to pa je privedlo do povečanja nasilja na trgu in rasti kriminalnih zmogljivosti. Odločilni trend je bil pojav kriminala kot storitve, pri čemer specializirane mreže nudijo najrazličnejše storitve, od gradnje laboratorijev na industrijski ravni do naročanja kemikalij, logistike in nasilja na zahtevo. V večjih preiskavah v zadnjih letih se je pokazalo, da so skupine, ki delujejo na različnih celinah, bolj usklajene kot kdaj koli doslej.
V Evropi se je tako znatno povečalo število odkritih laboratorijev za proizvodnjo sintetičnih drog, vključno z obrati z zmogljivostmi za industrijsko proizvodnjo. Pri nekaterih je očitno, da gre za zunanjo tehnično podporo ali mednarodne povezave. Mlade rekrutirajo prek družbenih medijev in jih prepeljejo prek meje, da bi tam storili nasilna dejanja. Iz tega razvoja je jasno razvidno, kako prilagodljive in neusmiljene so mreže, ki so v to vpletene.
Bolj kompleksno mednarodno okolje
Tudi mednarodno okolje se spreminja. Glavne države proizvajalke kokaina so še vedno Kolumbija, Peru in Bolivija, vendar je premik kriminalnih dejavnosti močno vplival na sosednje države, med njimi Ekvador. Zaradi meja, ki jih je težko nadzirati, in vzpostavljenih koridorjev za nedovoljeni promet so se pojavile nove nevarnosti.
Tudi razmere v zvezi s proizvodnjo in nedovoljenim prometom z amfetaminom in metamfetaminom na drugih območjih, kot sta Bližnji vzhod in Srednja Azija, se hitro spreminjajo, po eni strani kot posledica in po drugi kot gonilo bolj strukturnih sprememb v posameznih državah ali regijah. Padec Asadovega režima v Siriji je na primer razkril, da so nacionalni organi na najvišji ravno močno vpleteni v proizvodnjo amfetamina, imenovanega captagon, in nedovoljeno trgovino z njim.
Drug primer globalnega vpliva lokalnih odločitev je prepoved talibanskega režima v Afganistanu v zvezi s proizvodnjo opija ter njen verjetni vpliv na evropski trg heroina in sintetičnih opioidov. Predvideva se, da bi lahko učinkovitost prepovedi opija imela v Evropi posreden učinek in povzročila pomanjkanje heroina, kar bi lahko vodilo k preusmeritvi na uporabo sintetičnih opioidov – skupine novih snovi, ki so v zadnjem desetletju v ZDA povzročile več kot 100 000 smrti zaradi prevelikega odmerka.
V tem smislu je še naprej bistveno strukturirano mednarodno sodelovanje tako na politični kot operativni ravni. V zadnjih desetih letih se je okrepilo sodelovanje med EU in drugimi regijami sveta, kot so Latinska Amerika in Karibi, Zahodni Balkan in Srednja Azija.
Politični dialog s ključnimi partnerskimi državami – zlasti o kemičnih predhodnih sestavinah in trendih na področju sintetičnih drog – se je poglobil in bo vse pomembnejši za obravnavanje medsebojno povezanega, hitro razvijajočega se globalnega trga. Okrepilo se je tudi sodelovanje na operativni ravni, in sicer prek posebnih programov, kot sta EU-ACT ali El PAcCTO, med agencijami EU in partnerskimi državami ter med evropskimi in nacionalnimi policijskimi organi in carino.
Spreminjajoči se vzorci na področju zdravstvene in družbene škode
Spreminjajoče se razmere na področju drog se prepletajo s širšo družbeno ranljivostjo. Evropa se spoprijema z resnim izzivom na področju duševnega zdravja, zlasti med mladimi. Že pred pandemijo COVID-19 je bilo očitno, da so se povečale psihološke stiske, zaradi pandemije in posledičnih motenj v izobraževanju in družbenem življenju pa so se te težave še okrepile. V tem okviru se uporaba drog pogosto spremeni v mehanizem za spopadanje s težavami.
Posebno skrb vzbuja odvisnost od kokaina. Dokazano je, da med prvo uporabo in prvo obravnavo odvisnosti od kokaina mine približno 12–13 let. Ker se je pred sedmimi do osmimi leti v Evropi močno okrepila dostopnost kokaina, se moramo pripraviti na znatno povečanje povpraševanja po zdravljenju. Vendar Evropa še vedno nima splošno učinkovitih protokolov za zdravljenje odvisnosti od kokaina in stimulansov niti dovolj specializiranih storitev. Zato so zdaj ključne naložbe v raziskave, inovacije in storitvene zmogljivosti, in prav tu lahko EU nekaj spremeni.
Kljub temu opioidi in sintetični opioidi še vedno pomenijo veliko grožnjo. Čeprav je v povprečju naš odziv na splošno razmeroma dober, obstajajo velike razlike med državami in regijami ter med EU in nekaterimi njenimi sosedami, kot so države Zahodnega Balkana.
Izboljšati je treba ta glavna področja: sprejetje in izvajanje standardov kakovosti za zdravljenje; razvoj preventivnih programov, ki bi temeljili na dokazih, za posameznike in njihove skupnosti, ter oblikovanje in razširjanje programov za zmanjševanje škode, ki bi bili bolj prilagojeni sedanjim in prihodnjim tveganjem in škodi.
Od 27 držav članic EU jih na primer osem še vedno ni sprejelo nobenih ukrepov za spodbujanje uporabe naloksona v primeru prevelikega odmerka opioidov. V tem času vsi opazujemo epidemijo smrtnih primerov zaradi opioidov v Severni Ameriki, zato je upravičeno, da se pojavlja zaskrbljenost; če pa želimo, da je na to pripravljena tudi Evropska unija, je ključno sprejeti prave odločitve, da se pripravimo na morebitni izbruh v EU.
V zadnjih 30–40 letih smo v EU dosegli izjemen napredek, pri čemer sta ključno načelo sodobne in uravnotežene politike na področju drog inovativnost in prizadevanja za zmanjšanje škode. Zasnovali smo ukrepe za zmanjšanje tveganj in škodljivih posledic uporabe drog, s temi storitvami pa smo rešili življenja in zagotovili boljše življenjske pogoje uporabnikom, ki smo jih namerno postavili v središče ukrepov. Če želi EU biti pripravljena, da se spoprime z novimi izzivi, bo ključno, da v razpravo vključimo uporabnike drog in njihove družine.
Ali je Evropa izgubila nadzor?
Zaradi obsega nedovoljenega prometa z drogami in rasti organiziranega kriminala se seveda postavlja vprašanje, ali Evropa izgublja nadzor. Moj odgovor je jasen: Evropa ni izgubila bitke. A izziv je ogromen, zato je ključno, da ukrepamo skupaj.
Letos obeležujemo pomemben mejnik: sprejetje novega evropskega akcijskega načrta za boj proti nedovoljenemu prometu s prepovedanimi drogami in strategije EU na področju drog. S tema instrumentoma se uvajajo konkretni in usklajeni ukrepi, ki so bili pripravljeni v sodelovanju z državami članicami, ter njihovo zanesljivo spremljanje. V pristaniščih po Evropi se prek zavezništva evropskih pristanišč povečuje varnost, pristanišča so med seboj tudi bolj usklajena. Krepijo se pravosodni odzivi, tudi z ustanovitvijo specializiranih sodišč v različnih državah, denimo v Franciji in Belgiji.
Kljub temu moramo priznati, da so državne zmogljivosti izčrpane. Javni proračuni so se zaradi zaporednih kriz znižali, kriminalne mreže pa so postale močnejše, bogatejše in bolj medsebojno povezane. Da bi to enačbo ponovno uravnotežili, bodo potrebne trajne naložbe – ne le v preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj, carino in pravosodje, temveč tudi v preventivo, zdravljenje, socialno podporo in razvoj skupnosti.
Krepitev odpornosti in sodelovanja
Stalna grožnja je še vedno korupcija. Kriminalne organizacije se hitro prilagajajo: ko pristanišča poostrijo sisteme nadzora dostopa, se te osredotočijo na druge ključne vloge, kot so načrtovalci v logistiki. V nekaterih državah so sodniki in zaporsko osebje deležni groženj. Iz izkušenj v Italiji je razvidno, da so za ponovno pridobitev moči in povrnitev zaupanja v javne institucije nepogrešljive močna neodvisnost sodstva in specializirane protimafijske strukture.
Priznati moramo tudi, da so v številnih evropskih mestih soseske, ki se že desetletja spopadajo s težavami, povezanimi z drogami. Nedavno povečanje nasilja pogosto odraža temeljno socialno in gospodarsko ranljivost. Del naše dolgoročne strategije morajo biti krepitev odpornosti skupnosti, izboljšanje življenjskih razmer in več priložnosti za mlade.
Načrti za prihodnost
Z brexitom se je prekinilo dolgotrajno znanstveno in operativno sodelovanje; vendar sem vesel, da smo zdaj dorekli vsebino novega dvostranskega sporazuma o sodelovanju z Združenim kraljestvom. Po uradni odobritvi bo z njim ponovno vzpostavljeno strukturirano sodelovanje na ključnih področjih, kot so zgodnje opozarjanje, nove droge, škoda in ukrepi v okviru skupnosti, kar je pomemben korak za obe strani.
Ob zaključku mandata sem globoko hvaležen za predanost sodelavcev in partnerjev po vsej Evropi in zunaj nje. Še vedno sem prepričan, da ima Evropa na voljo orodja, znanje in partnerstva, ki so potrebna za soočanje s prihodnjimi izzivi. Grožnja, ki jo pomeni sodobni pojav drog, je večplastna – kriminalna, socialna in javnozdravstvena. Da bi se ji zoperstavili, moramo biti enotni, realni in odločni ter sposobni biti inovativni in prilagodljivi.
A našega uspeha ne bodo zagotovili zgolj viri, orodja in financiranje. Zagotovila ga bo naša zavezanost vrednotam, modelu družbe, ki temelji na demokraciji in spoštovanju temeljnih pravic vseh ljudi, vključno z osebami, ki uporabljajo kakršne koli snovi: modelu, ki v središče postavlja človeka in katerega cilj je zagotoviti blaginjo za vse ter ki spodbuja dialog in spoštovanje razlik.
To je tisto, k čemur je naša evropska agencija prispevala vse od svoje ustanovitve kot Evropski center za spremljanje drog in zasvojenosti z drogami februarja 1993, in sicer z zagotavljanjem podatkov, informacij in analiz, na podlagi katerih je mogoče sprejemati politike, ki temeljijo na znanosti, civilni družbi in glasu ljudi, ki imajo izkušnje z zasvojenostjo.
Spodbujanje in podpiranje oblikovanja politik na podlagi znanstvenih dokazov je stalen boj zoper upiranje spremembam, nevednost in slabo vero, postfaktičnost in lažne novice. Evropski uniji gre priznanje, da je ustanovila Agencijo Evropske unije za boj proti drogam z novimi in razširjenimi pooblastili, ki zdaj deluje od leta 2024.
Bilo mi je v veliko čast in ponos, da sem lahko delal kot izvršni direktor te agencije in prispeval k izgradnji pravičnejše in učinkovitejše Evrope za njene državljane, odločevalce ter uporabnike drog in njihove družine.
Prepričan sem, da je agencija EUDA pripravljena izpolniti svojo novo nalogo, in verjamem, da jo bo moja naslednica, dr. Lorraine Nolan, uspešno vodila pri prihodnjih izzivih in v nadaljnjem razvoju. Sam bom še vnaprej podpiral prizadevanja za izgradnjo varnejše, bolj zdrave in bolj odporne Evrope. Iskreno se zahvaljujem vsem, ki so v zadnjem desetletju prispevali k tem skupnem poslanstvu.
