Zdravljenje z opioidnimi agonisti – trenutno stanje v Evropi (Evropsko poročilo o drogah za leto 2025)
Uporabniki opioidov so največja skupina, vključena v specialistično obravnavo odvisnosti od drog, predvsem v obliki zdravljenja z opioidnimi agonisti. Na tej strani je na voljo najnovejša analiza zagotavljanja zdravljenja z opioidnimi agonisti v Evropi, vključno s ključnimi podatki o pokritosti, številu oseb, vključenih v zdravljenje, in poteh do zdravljenja ter drugimi podatki.
Ta stran je del Evropskega poročila o drogah za leto 2025, letnega pregleda stanja na področju drog v Evropi, ki ga je pripravila agencija EUDA.
Zadnja posodobitev: 5. junij 2025
Dostop do zdravljenja zaradi opioidov je v nekaterih državah EU zaradi pojava novih izzivov še vedno na nizki ravni
Čeprav so ljudje, ki iščejo pomoč pri težavah z drogami, čedalje bolj različni, pa dolgoročna narava zdravljenja z opioidnimi agonisti pomeni, da tisti, ki so ga deležni, porabijo znaten delež virov, ki jih v mnogih državah namenijo za storitve obravnave odvisnosti od drog. Kljub temu se dostop do zdravljenja z opioidnimi agonisti po Evropski uniji razlikuje in je v nekaterih državah nezadosten. Poleg tega nastajajoče spremembe na trgu opioidov, morebitni vplivi na optimizacijo zdravljenja in izzivi, povezani z delovno silo v sistemih zdravljenja še naprej otežujejo odzive na odvisnost od opioidov.
Ocenjuje se, da se je leta 2023 v Evropski uniji zaradi težav, povezanih z uporabo prepovedanih drog, zdravilo 1,7 milijona ljudi (vključno z Norveško in Turčijo 2,1 milijona). Specialistična obravnava odvisnosti od drog zajema vrsto medicinskih (tudi farmakoloških), psiholoških, socialnih in vedenjskih pristopov, namenjenih prenehanju ali zmanjšanju uporabe in vbrizgavanja. V splošnem se ocenjuje, da je bilo v Evropski uniji neke oblike zdravljenja z opioidnimi agonisti, ki ostaja glavni farmakološki pristop k zdravljenju odvisnikov od opioidov in se lahko kombinira s psihosocialnimi ukrepi, deležnih pol milijona rizičnih uporabnikov opioidov.
Cilji in rezultati zdravljenja se lahko zelo razlikujejo glede na vrsto ukrepanja in potrebe uporabnikov. Cilji zdravljenja lahko segajo od abstinence ali zmanjšanja uporabe prepovedanih drog do preprečevanja škode, socialne reintegracije in okrevanja.
Nedavne smernice agencij EUDA in ECDC glede preprečevanja in obvladovanja nalezljivih bolezni pri ljudeh, ki si vbrizgavajo droge, priporočajo zagotavljanje zdravljenja z opioidnimi agonisti v skupnosti in zaporih, da bi preprečili prenos virusov HCV in HIV ter pomagali zmanjšati rizično vedenje za vbrizgavanje in njegovo pogostost. Smernice priporočajo tudi zagotavljanje sterilne opreme za vbrizgavanje skupaj z zdravljenjem z opioidnimi agonisti, da bi se čim bolj povečali pokritost in učinkovitost ukrepov pri osebah, ki si vbrizgavajo opioide (glejte tudi razdelka Uporaba drog z vbrizgavanjem – trenutno stanje v Evropi in Nalezljive bolezni, povezane z drogami – trenutno stanje v Evropi).
Vendar pa med državami še vedno obstajajo razlike glede okolja in oblik, v katerih se zdravljenje zagotavlja, ter obsega, v katerem razpoložljivost zdravljenja z opioidnimi agonisti zadošča potrebam tistih, ki potrebujejo to obliko oskrbe. Zagotavljanje zdravljenja z opioidnimi agonisti ostaja nezadostno in pod ravnmi, ki jih SZO priporoča v nekaterih državah članicah EU, ki poročajo o veliki razširjenosti zelo tvegane uporabe opioidov (glejte v nadaljevanju razdelek Ključni podatki in trendi).
Med državami se tudi zelo razlikuje uravnoteženost izvenbolnišničnega in bolnišničnega zdravljenja v okviru nacionalnih sistemov zdravljenja. Približno 13 % obravnav odvisnosti od drog v Evropi poteka v bolnišnicah, zlasti v nastanitvenih centrih v okviru bolnišnic, kot so psihiatrične bolnišnice, pa tudi v terapevtskih skupnostih in v specialističnih nastanitvenih centrih za zdravljenje v zaporih v nekaterih državah. Kljub temu se zdravljenje z opioidnimi agonisti v splošnem pogosteje izvaja ambulantno. To lahko vključuje centre za specialistično obravnavo odvisnosti od drog, nizkopražne agencije in primarne zdravstvene domove, ki lahko vključujejo tudi ordinacije splošnih zdravnikov. Nekatere države so med pandemijo covida-19 uvedle tudi prožnejše možnosti izvenbolnišničnega zdravljenja, od katerih številne še vedno obstajajo. Poleg tega je manjše število držav začelo zagotavljati tudi nove načine uporabe zdravljenja, kot so formulacije buprenorfina s podaljšanim sproščanjem, kar uporabnikom omogoča trajnejše zdravljenje z opioidnimi agonisti z enkratnim mesečnim vbrizgavanjem. Čeprav je potrebnih več raziskav, novi dokazi kažejo, da lahko ta način z zmanjšanjem števila obiskov, potrebnih za posameznega uporabnika, pomaga omiliti pritisk na predpisovalce zdravil, poleg tega pa lahko podpre širitev pokritosti na podeželska ali oddaljena območja. Zaradi raznolikosti izvajalcev je ne glede na zdravilo težko spremljati zagotavljanje zdravljenja z opioidnimi agonisti in značilnosti uporabnikov. V nekaterih državah obstajajo znaki, da se je število osebja, ki se ukvarja z zdravljenjem odvisnosti, zmanjšalo, saj nekateri zaposleni, ki se ukvarjajo z zdravljenjem, kot so splošni zdravniki, ob upokojitvi ali odhodu iz službe niso nadomeščeni, kar bi lahko pomenilo izziv za zmožnost sistemov zdravljenja, da zagotovijo oskrbo.
Uporabniki, ki se zdravijo zaradi opioidov, imajo zdaj bolj zapletene potrebe
Podatki, ki so na voljo o značilnostih oseb, ki so deležne zdravljenja z opioidnimi agonisti, opozarjajo na dolgoročno naravo težav z opioidi. Ti podatki kažejo tudi, da se evropska kohorta tistih, ki imajo težave s heroinom, stara. Skoraj 70 % uporabnikov, vključenih v zdravljenje z opioidnimi agonisti, je danes starih 40 let ali več, mlajših od 30 let pa je manj kot 10 %. To ima pomembne posledice za zagotavljanje in stroške storitev, saj morajo izvajalci obravnavati bolj zapleten sklop zdravstvenih potreb populacije, ki postaja vse bolj ranljiva. Pri tem je pomembno upoštevati potrebo po zagotovitvi učinkovitih poti napotitve k bolj splošnim storitvam, ki ponujajo zdravljenje za druga obolenja, povezana s procesom staranja. To je vse bolj potrebno za zagotavljanje podpore starejšim osebam, ki se zdravijo z opioidnimi agonisti in ki zaradi dolgoročnih učinkov uporabe prepovedanih drog (pa tudi tobaka in alkohola) na fizično zdravje potrebujejo geriatrično oskrbo. Pri obravnavi te marginalizirane skupine se je treba odzvati tudi na zapleten in pogosto dolgo prisoten sklop težav, povezanih z duševnim zdravjem, družbeno izolacijo, zaposlovanjem in nastanitvijo. Razvoj celostnih, večdisciplinarnih in starosti prilagojenih storitev oskrbe za to skupino bo še naprej pomemben vidik pri oblikovanju politike in zagotavljanju storitev, saj se demografske značilnosti uporabe opioidov v Evropi še naprej spreminjajo.
Zaradi hkratne uporabe več snovi in pojava novih zelo močnih sintetičnih opioidov na lokalnih trgih drog se lahko tveganja, ki izhajajo iz uporabe opioidov, povečajo, zlasti pri starejših ljudeh in tistih z zapletenimi zdravstvenimi potrebami. Ker se na nekaterih trgih drog vse bolj uveljavljajo zelo močni opioidi, je treba opraviti več raziskav, da bi ugotovili, ali so potrebne prilagoditve, da bi bili sedanji pristopi k zagotavljanju zdravljenja z opioidnimi agonisti še naprej optimalni. V nekaterih evropskih državah vzbuja zaskrbljenost nenehna prisotnost fentanila, karfentanila in nitazenov. Poleg tega spreminjajoče se razmere v zvezi s heroinom, ki se iz Afganistana preprodaja v Evropo, dodatno prispevajo k negotovosti glede ocene evropskih trgov drog. Če se razpoložljivost heroina v Evropi zmanjša, je lahko ena od posledic povečanje potrebe po oskrbi za ljudi, ki uporabljajo zelo močne opioide. S tem se postavi vprašanje glede možnosti, ki so sistemom zdravljenja odvisnosti od drog na voljo za zagotavljanja pomoči tistim, ki so odvisni od tovrstnih drog. Čeprav klinična praksa v Ameriki že prinaša vpogled v vlogo, ki bi jo metadon in buprenorfin lahko imela pri zdravljenju populacije, ki je s heroina prešla na fentanil, trenutno ni nobenega z dokazi podprtega protokola. Za nadaljnje raziskave, zlasti naključna kontrolirana preskušanja, sta potrebni politična in finančna podpora, da bi ugotovili morebitno koristnost novih pristopov z obstoječimi zdravili v sistemih obravnave odvisnosti od drog.
Število mlajših oseb, ki se zdravijo z opioidnimi agonisti, ostaja še vedno razmeroma nizko in nespremenjeno. To je mogoče pojasniti z manjšim številom novih uporabnikov opioidov med mladimi in staranjem kohort uporabnikov, vključenih v zdravljenje z opioidnimi agonisti. Vendar nekatere države, vključno z Nemčijo, Avstrijo in Finsko, poročajo o razmeroma velikem deležu z opioidi povezanih smrti zaradi prevelikega odmerka med osebami, mlajšimi od 30 let, kar lahko kaže, da v tej starostni skupini še vedno obstajajo ovire pri dostopu do zdravljenja z opioidnimi agonisti (glejte Neposredne smrti zaradi droge – trenutno stanje v Evropi). Med izzive na tem področju spadajo nizke stopnje vztrajanja pri zdravljenju med mladimi, negativno dojemanje zdravljenja z opioidnimi agonisti, nepripravljenost za predpisovanje med nekaterimi izvajalci storitev in pomanjkanje starosti primernih okolij zdravljenja.
Več informacij o zdravstvenih in družbenih odzivih na uporabo opioidov, tudi med starejšimi, je na voljo v dokumentu agencije EUDA Zdravstveni in družbeni odzivi na težave z drogami: evropski vodnik.
Ključni podatki in trendi
Število oseb, vključenih v zdravljenje
- Ocenjuje se, da je bilo v splošnem leta 2023 v Evropski uniji 511 000 rizičnih uporabnikov opioidov (vključno z Norveško in Turčijo 523 000) deležnih zdravljenja z opioidnimi agonisti, kar je več kot polovica od ocenjenih 860 000 rizičnih uporabnikov (slika 12.1). Vendar pa obstajajo razlike med državami. V državah, ki imajo za primerjavo na voljo podatke iz leta 2012 ali 2013, se je pokritost v splošnem povečala. Kljub temu je raven zagotavljanja storitev v nekaterih državah, za katere se ocenjuje, da imajo precejšnje število rizičnih uporabnikov opioidov, kot so Latvija, Litva, Poljska, Romunija in Slovaška, še vedno nizka in nezadostna (slika 12.2).
- Podatki iz držav, ki so redno poročale o osebah, ki so bile med letoma 2013 in 2023 deležne zdravljenja z opioidnimi agonisti, kažejo na splošno nespremenjen trend ravni zdravljenja v tem obdobju z majhnim nihanjem števila uporabnikov, deležnih tega zdravljenja. Razlogi za to nespremenjenost so različni. V državah z dobro razvitim zagotavljanjem zdravljenja lahko kaže na pogosto kronično, ponavljajočo se naravo odvisnosti od opioidov in potrebo po dolgotrajnem zdravljenju, v drugih (npr. v Latviji) pa lahko kaže na šibke zmogljivosti sistemov zdravljenja.
- V nekaterih državah se je število oseb, ki se zdravijo z opioidnimi agonisti, povečalo, kar kaže na višjo raven zagotavljanja zdravljenja, o povečanju med letoma 2018 in 2023 pa je poročalo deset držav, med drugim Finska (75 %), Poljska (50 %), Ciper (20 %), Švedska (16 %) in Malta (15 %).
#EMBED-edr25-oat-figure-12.1#
#EMBED-edr25-oat-figure-12.2#
Poti do zdravljenja
- Samonapotitev je pri uporabnikih opioidov še vedno najpogostejši način za njihovo vključitev v specialistično obravnavo odvisnosti od drog. Na podlagi te oblike napotitve, ki zajema tudi napotitev na pobudo družinskih članov ali prijateljev, sta bili leta 2023 v Evropi v specialistično obravnavo odvisnosti od drog vključeni približno dve tretjini (64 %) vseh oseb, katerih glavne težave so bile povezane z opioidi. Več kot petino (23 %) uporabnikov so na zdravljenje napotile zdravstvene, izobraževalne in socialne službe, vključno z drugimi centri za obravnavo odvisnosti od drog, 7 % pa jih je bilo napotenih v okviru kazenskopravnega sistema.
Zdravila za zdravljenje z opioidnimi agonisti
- Leta 2023 je o zagotavljanju več kot enega zdravila za zdravljenje z opioidnimi agonisti poročalo 25 držav. Najpogosteje predpisano zdravilo je metadon, ki ga v Evropi prejema več kot polovica (55 %) oseb, vključenih v zdravljenje z opioidnimi agonisti. Drugih 35 % prejema zdravila na osnovi buprenorfina, o katerem je devet držav poročalo, da se uporablja kot glavno zdravilo. Druge snovi, kot sta morfin s podaljšanim sproščanjem ali diacetilmorfin (heroin), se predpisujejo redkeje, v Evropi pa jih prejema 10 % uporabnikov, ki se zdravijo z opioidnimi agonisti. O nekaterih primerih zagotavljanja zdravljenja s pomočjo heroina je (če upoštevamo prekinjene pilotne projekte) poročalo sedem držav.
- Pet držav poroča o uporabi novejših pripravkov z buprenorfinom, in sicer raztopine s podaljšanim sproščanjem za vbrizganje in podkožnega vsadka. Za ta pripravka je bilo leta 2018 oziroma 2019 izdano dovoljenje za promet, ki je veljavno po vsej EU.
Alternativne možnosti zdravljenja
- V vseh evropskih državah so na voljo tudi alternativne oblike zdravljenja uporabnikov opioidov, ki pa so manj pogoste od zdravljenja z opioidnimi agonisti. V enajstih državah, za katere so na voljo podatki za leto 2023, je med 3 in 47 % vseh uporabnikov opioidov, vključenih v zdravljenje, deležnih ukrepov, ki niso razvrščeni kot zdravljenje z opioidnimi agonisti, kot so razstrupljanje z medicinsko pomočjo ter ambulantni ali bolnišnični ukrepi za obvladovanje abstinenčne krize.
Izvorni podatki
Podatki, uporabljeni za pripravo infografik in grafikonov na tej strani, so na voljo v nadaljevanju.
Celoten nabor izvornih podatkov za Evropsko poročilo o drogah za leto 2025, vključno z metapodatki in metodološkimi opombami, je na voljo v našem katalogu podatkov.
Podsklop teh podatkov, uporabljenih za pripravo infografik, grafikonov in podobnih elementov na tej strani, je na voljo v nadaljevanju.
